Jaz sem NIČ. To ni filozofija, to je življenjska resnica. Tukaj bi lahko končal z opisom, vendar ljubim igro besed, zato naj zavoljo užitka napišem še kaj. Večino zadnjih 30 let sem se spraševal, kaj počnem tukaj in zakaj nimam poslanstva tako kot drugi, zakaj nimam izdelane jasne slike svojega življenja. Spoznal sem, da je to darilo, ki mi je bilo dano, da bi lahko počel to, kar sem prišel počet sem – raziskovat samega sebe, saj je neidentifikacija najboljše izhodišče za raziskovanje življenja. Nisem prišel učit ali spreminjat druge – prišel sem spoznavat sebe.

Tihega fantka so pogosto v sanjah obiskovala bitja iz drugih dimenzij, učitelji, ki so prišli opozarjat na dolgove za nazaj. Tako je triletni deček v nočnih morah srečeval temeljni konstrukt ega – strah. Rojen s strahom, prepojen s strahom. Ta strah je kasneje postal eden izmed ključnih objektov njegovega raziskovanja.

Niso ga zanimali avtomobili, ampak so ga zanimale zvezde, drugi svetovi in predvsem domišljija. Rad se je izgubljal v gozdu in se pogovarjal z drevesi. Zanimala so ga eksistencialna vprašanja – toda najbolj od vseh ga je zanimalo vprašanje smrti. Zakaj umremo, ali moramo umreti, kaj se zgodi po tem? Skozi postopno raziskovanje in radovednost je ugotovil, da se smrt dogaja vsak dan, samo videti je nočemo, zato ker smo odrezani od življenja. Kaj točno to je, pa bo šele ugotovil.

Kasneje se je še pred prihodom v šolo spraševal kaj je smisel življenja, zakaj bi celo življenje hodil v službo, čakal na pokoj in nato umrl? To so bila nenavadna vprašanja za petletnika, a ključna za spoznavanje resnice o življenju.

S smrtjo se je pobliže srečeval kar nekajkrat. S svojo lastno in drugih, najbolj pa ga je pretreslo reševanje dedka, ko se je ta zgrudil pred njegovimi očmi in negibno kot truplo obležal na tleh sredi gozda. V bližini ni bilo druge odrasle osebe in izkušnja reševanja ga je kot dečka zaznamovala do te mere, da je kasneje doživljal različne oblike psihoze, strahov in panike. Tukaj se je že nakazovalo, da se bo poglabljal tudi v delovanje živčnega sistema in vpliva, ki ga ima živčni sistem na človeka in prevajanje energij.

Druga prelomnica v njegovem življenju se je zgodila komaj nekaj let za tem, ko je “nadomeščal” očeta, ki se ni znal in zmogel soočati z izgubo, globokimi čustvi in je podlegel hudi duševni stiski in bolezni, katere posledica je bila odsotnost skozi najbolj ključna leta odraščanja. V noči svoje duše se je fant tako srečeval z izgubo, odvisnostjo od odnosov in nezmožnostjo soočanja z intenzivnimi čustvi.

Bil je izredno senzibilen, občutljiv in morda celo preobčutljiv. Da bi lažje prenesel to preobčutljivost je veliko disociiral, težko se je soočal z jezo in predvsem je bil izjemno trmoglav. Tako se še danes uči prepuščanja, potrpežljivosti, fleksibilnosti in miline.

Pogosto je opazoval odnose, dinamiko pogovorov in nevede preučeval druge. Šele kasneje je spoznal, da je edino smiselno preučevati sebe. Da pa bi lahko resnično in iskreno začel spoznavati sebe, se je moral najprej soočiti s prvim poligonom, ki smo ga že omenili – strahom.

Ko se je podal na pot samospoznanja, se je tako 2 leti srečeval s temo in globokimi strahovi, samo zato, da je na koncu dojel, da se je s strahom nemogoče boriti. Ne da se ga premagati – treba ga je tako kot vse drugo spoznati. Hkrati se mu je odprlo tudi polje raziskovanja misli in uma. Bil je na robu psihoze, da bi spoznal, da se misli ne da kontrolirati. Morda veš od kod pride misel in predvsem zakaj pride ravno ta misel? Mimogrede, pozitivnih in negativnih misli ni.

Sedaj je na vrsti naslednji poligon in to je ego. Do tukaj je že dojel, da se z egom ne da boriti, ne moreš ga premagati – ključno pa ga je spoznati. Razkrinkan mora biti. Vsak dan malo več. Ker ego je samo igrica, ki se jo vsi igramo. Ego je naš učitelj, ki nas uri v tem, da spoznamo vse iluzije in odkrijemo resnice življenja.

Danes tega moškega ne zanima kaj lahko doseže v tem življenju, ampak, kaj vse lahko odvrže in spozna.

Zanimata ga resnica in izkustvo.

In ne želi ti odvzeti tvojega izkustva. To bi bilo preveč sebično. Želi pa ti iz srca, da spoznaš sebe, da začutiš sebe in se odpreš radosti raziskovanja življenja. Življenja se ne da razumeti, lahko ga samo izkusiš in za to je potreben pogum.

Izredno je hvaležen za vsako bitje, ki premore ta pogum. Zato hvala tudi tebi, ki to bereš. Verjetno te zanima marsikaj, sicer ne bi bil/a tukaj. Predvsem pa – hvala, ker si. Skupaj ustvarjamo spremembo.